Pogačarjeva vsestranskost sega tudi izven etapnih dirk; na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2020 je osvojil bronasto medaljo v cestni dirki, zaradi utrujenosti po Touru pa se je odločil, da ne bo sodeloval na olimpijskih igrah v Parizu leta 2024. Leta 2023 je zmagal na dirkah La Flèche Wallonne in Amstel Gold Race, leto 2024 pa je zaznamovalo zgodovinsko sezono z zmago na Giro d’Italia – njegovim prvim poskusom na tej dirki –, ki ji je sledila tretja zmaga na Tour de France in naslov svetovnega prvaka v cestni dirki, s čimer je osvojil kolesarsko trojno krono. Sezona 2025 je utrdila njegovo zapuščino kot morda najbolj dominantnega kolesarja v sodobnem kolesarstvu, z zmagami na Ronde van Vlaanderen, La Flèche Wallonne, Strade Bianche, četrti Tour de France (vključno z več etapami), drugim zaporednim naslovom svetovnega prvaka in evropskim prvenstvom, s čimer je samo v tem letu zbral več kot 25 profesionalnih zmag.

Zgodnje življenje

Tadej Pogačar se je rodil 21. septembra 1998 v Klancu, majhni vasi v občini Komenda v Sloveniji. Odraščal je v srednješolski družini brez močne tradicije v kolesarstvu; njegov oče Mirko je delal kot menedžer v lokalni tovarni stolov, kasneje pa je soustanovil Fundacijo Tadej Pogačar, medtem ko je njegova mama Marjeta učiteljica francoščine. Pogačar ima tri brate in sestre: starejšega brata Tilena, ki je kratko tekmoval kot amaterski kolesar, preden se je podal na kariero v logistiki; starejšo sestro Barbaro, električno inženirko; in mlajšo sestro Vito.

Pogačarjevo otroštvo se je odvijalo v podeželskem okolju Komende, mesta z okoli 6000 prebivalci, ki leži približno 20 kilometrov severno od Ljubljane in ga zaznamujejo zelezenje, bližnje kmetije in dostop do slovenskih hribovitih pokrajin. Veliko svojih zgodnjih let je preživel z dejavnostmi na prostem, med drugim z igranjem nogometa in košarke, pogosto posnemal svojega starejšega brata Tilena in se udeleževal družinskih izletov, ki so spodbujali aktiven življenjski slog. Okoli 10. leta se je Pogačar začel zanimati za vožnjo z enokolesom, s katerim je skupaj s Tilenom obiskoval lokalne kmetije, da bi opravil opravila, kot je prinašanje mleka, kar je poudarilo njegovo zgodnjo naklonjenost ravnotežju in fizičnim izzivom na svežem zraku v svoji slovenski vasi.

Za svojo zgodnjo izobrazbo je Pogačar obiskoval lokalne osnovne šole v Komendi, kjer je pokazal talent za šport in dobre akademiske rezultate, čeprav se je kasneje odločil za manj zahtevni program strojništva na srednji šoli na tehnični ustanovi v Ljubljani, da bi se prilagodil svojim rastočim športnim ambicijam. V tem obdobju se je razvila njegova strast do fizičnih aktivnosti, sprva osredotočena na ekipne športe, kot je nogomet, nato pa se je okoli devetega leta odločil za individualne športe, kot je kolesarjenje.

Vstop v kolesarstvo

Tadej Pogačar https://znaki.fm/sl/persons/tadej-pogacar/ je kolesarjenje odkril pri devetih letih v svojem rodnem kraju Komenda v Sloveniji, sprva navdihnjen s strani svojega starejšega brata Tilena, ki se je že pridružil kolesarskemu klubu. Pogačar, ki je odraščal v podeželski slovenski družini s skromnimi sredstvi, je bil k temu športu pritegnjen zaradi lokalnih vplivov in uspehov slovenskih kolesarskih junakov.

Njegova družina mu je za začetek podarila rabljeno cestno kolo, čeprav je sprva uporabljal zeleno kolo Billato, ki mu ga je zagotovil klub Rog Ljubljana, ki pa je bilo preveliko za njegovo drobno postavo. Pogačar je svoje prve vožnje začel na hribovitem terenu okoli Komende, kjer je kljub izzivom svoje mlade starosti in omejeni opremi razvil osnovno vzdržljivost. Klub mu je priskrbel dodatno opremo, kot so čevlji in čelade, s čimer je olajšal finančno breme njegovih staršev, Mirka in Marjete, ki sta v celoti podpirala njegovo strast.

Pri 11 letih se je Pogačar uradno pridružil KD Rog, lokalnemu kolesarskemu klubu v Ljubljani, kjer je njegov prvi trener, Miha Koncilija, med prvimi treningi prepoznal njegov potencial. Usklajeval je šolo z vikendovskimi vožnjami in strukturiranimi treningi, pri čemer se je osredotočal na razvoj veščin, kot je plezanje po lokalnih gorah, na primer Krvavec. Ključni motivatorji so bili gledanje Tour de France na televiziji in posnemanje slovenskih kolesarjev, kar je že v zgodnji fazi vzbudilo globoko predanost temu športu.